ŠAMANIZEM ALI ANIMIZEM?
O tem, kaj točno šamanizem sploh je, obstaja veliko tako akademskih kot poljudnih razprav. Kljub različnim pogledom pa se navadno vsi strinjajo, da so bila staroselska ljudstva v glavnem animistična.
Da bi torej lahko razumeli, kaj je šamanizem, moramo najprej pogledati, kaj je animizem.
KAJ JE ANIMIZEM?
VSE JE ŽIVO IN ZAVESTNO
Animizem je prepričanje, da imajo dušo – življenjsko silo in zavest – vse stvari, ne samo ljudje. To pomeni, da so vse stvari žive in zavestne, četudi se lahko njihova zavest precej razlikuje od zavesti ljudi. In to čisto vse – tudi živali, rastline, kamenje, geografske posebnosti, kot so reke ali gore, in celo pojavi, kot so nevihte, strele in ogenj.
ANIMIZEM NI RELIGIJA
Animizem je bilo nekoč naše naravno stanje, naš naravni način bivanja. Ni religija. V resnici je že zamisel, da so staroselska plemena prakticirala animizem, napačna.
Na Zahodu je vprašanje religije osebna odločitev. Lahko se odločimo, ali bomo verni ali ne, in lahko se ozremo naokoli in izberemo tisto religijo, ki nam je blizu. Mnogim zahodnjakom vera, če so sploh verni, v resnici predstavlja relativno majhen del vsakodnevnega življenja.
Nasprotno, je animizem predstavljal vodilo za razumevanje kaj pomeni biti človek, kako izkušati svet in kako se z njim povezovati – in to vsak trenutek dneva. Bil je dobesedno način bivanja.
Prakticirati animizem in šamanizem zato ne zahteva slepega verovanja. Ni vam treba verjeti zapisom ali kar vam pravijo duhovniki. Pravzaprav v šamanizmu sploh ni duhovnikov ali hierarhije. Ne obstajajo šamanski templji, saj je naša ‘cerkev’ narava. Ni prevladujočih nazorov in dogem; niti ločin in frakcij. Ne obstajajo sveti teksti ali knjige, zato ni razprav o pravilni razlagi biblije ali naukov, saj gre v bistvu za ustno tradicijo. Animizem tako temelji na neposredni in osebni izkušnji.
V ANIMIZMU NI HIERARHIJE
Animistične kulture ljudi ne vidijo kot “boljših” ali bolj razvitih. Vsa živa bitja so enakopravna, imajo biti možnost slišana ter obravnavana s spoštovanjem. Ves svet opisujejo kot živ in svet, sebe pa doživljajo kot del tega med seboj povezanega sveta, ki je nadvse živahen in dinamičen in s katerim se lahko sporazumevaš.
Glavna naloga animizma je, da nas nauči živeti v pravem odnosu z vsem, kar nas obkroža in biti koristen ne samo za družbo, ampak tudi za vse preostale s katerimi si delimo planet Zemljo.
KAJ JE ŠAMANIZEM?
Šamanizem je v samem jedru praktična uporaba animističnih prepričanj.
POT NEPOSREDNE, OSEBNE IZKUŠNJE
Prakticiranje šamanizma od vas ne zahteva vere ali slepega sledenja kakršnim koli prepričanjem. To je namreč pot neposredne, osebne izkušnje. Ničemur vam ni treba ‘verjeti’, v ničesar slepo zaupati. Za naše prednike – vaše prednike, lovce in nabiralce, je bil šamanizem preprosto način vsakdanjega življenja.
Šamanizem je tudi nadvse praktičen. Lahko ga uporabimo za zdravljenje telesa, uma, duše in duha. Pa tudi za osebno in duhovno rast in še za številne druge stvari. Obenem nam pomaga živeti v harmoniji in ravnovesju z drugimi bitji, s katerimi si delimo ta planet. Z vidika trajnosti in dolgoživosti je bila kultura naših prednikov, lovcev in nabiralcev, ki so sledili šamanizmu, daleč najuspešnejša človeška kultura, ki je kdaj bivala na tem planetu.
ŠAMANSKO POTOVANJE
Poleg animističnega doživljanja sveta kot živega in medsebojno povezanega, so šamani imeli sposobnost, da vstopijo v posebno stanje zavesti (t.i. trans), zapustijo svoje telo in potujejo po šamanskih realmih. Gre za izkušnjo, imenovano šamansko potovanje.
Med šamanskim potovanjem se šamanski praktik prihaja v stik z več-kot-samo človeškim, prejme zdravljenje in znanje ter to potem prinese nazaj v običajno realnost. Osrednja naloga šamana je tako, poleg zdravljenja, predvsem delovati kot posrednik in ljudem pomagati živeti v pravem odnosu do vsega, kar nas obkroža.
KOLIKO JE ŠAMANIZEM STAR?
Šamanizem je star med 35.000 in 189.000 let. Mogoče se zdi ta razpon relativno širok, vendar je na koncu veliko odvisno od tega, koliko ‘dokazov’ potrebujete.
Dejstvo je, da imamo v Evropi jamske poslikave, za katere se na splošno domneva, da upodabljajo šamanske prakse, in ki segajo v obdobje približno 33.000 let pred našim štetjem. Torej je lahko šamanizem star vsaj 35.000 let!
Da si lažje predstavljamo – najstarejši organizirani religiji, ki v sodobnem času še vedno obstajata, sta verjetno verstvi Hindu in/ali Jain, ki sta nastali okoli 1700 let pred našim štetjem in sta stari manj kot 4.000 let. Potemtakem je šamanizem precej starejši kot katerakoli obstoječa organizirana religija.
Kadar želimo iti še dlje v preteklost, se vedno soočamo s težavo, da je za ta obdobja vse manj zanesljivih dokazov. Pred leti sem na televiziji gledal izjemno zanimiv pogovor z antropologom o izklesaninah na koščku rumene okre, ki so ga našli v jami Blombos v Južni Afriki.
Predvidevali so, da gre verjetno za šamanski ritualni predmet. Karbonsko datiranje je izklesanine postavilo približno v leto 75.000 pred našim štetjem. Če gre zares za šamanski predmet, lahko torej domnevamo, da je šamanizem star skoraj 80.000 let.
V isti jami so leta 2008 našli tudi ostanke površin, kjer so okro obdelovali in iz nje izdelovali barvo, ki so jo v šamanskih skupnostih zelo pogosto uporabljali za poslikavo telesa.
To so le redko počeli samo za okraševanje in dekoracijo, ampak je bila del šamanskih svetih praks. S karbonskim datiranjem so določili, da naj bi bila ta pridelovalnica barv stara približno 100.000 let.
Ne glede na to, kako zelo zanimiva so ta arheološka odkritja in kako daleč v preteklost postavljajo obstoj šamanizma, pa bodo staroselci, če jih boste vprašali, koliko je šamanizem star, večinoma odgovorili, da se izvaja, odkar obstajamo kot ljudje.
Čas je za šamansko matematiko!
Če sprejemate teorijo človeške evolucije, potem smo moderni ljudje kot vrsta (homo sapiens) stari nekje med 160.000 in 200.000 let. Zaokrožimo to dobo na 200.000 let in predpostavljajmo, da so imeli v času lovsko-nabiralskih skupnosti otroke do dvajsetega leta. To v 200.000 letih skupno pomeni 10.000 generacij prednikov.
Če bi vsako generacijo naših prednikov predstavljala 1 oseba in bi te stale meter oddaljene druga od druge, bi skupno sestavljale vrsto, dolgo skoraj 10 kilometrov.
Glede na to, da smo šamanizem prenehali prakticirati šele pred približno 2000 leti, to zadnje obdobje predstavlja samo 100 generacij naših prednikov. 9900 generacij naših prednikov je torej živelo na šamanski način!
Ali še drugače: 99 odstotkom naših človeških prednikov je bil šamanizem primarni način bivanja.
Zato nam je tudi tako domač. Je v DNK, ki smo ga dobili od naših prednikov, in je dobesedno zapisan v nas.
TERAPEVTSKI ŠAMANIZEM
VEJA IZVORNEGA ŠAMANIZMA
Terapevtski šamanizem je veja t.i. izvornega šamanizma kot ga je razvil Michael Harner. Med preučevanjem šamanskih kultur je Michael Harner spoznal, da lahko, če pogledamo onkraj kulturnih značilnosti posameznega plemena, najdemo vrsto izvornih prepričanj in praks, ki so v svojem bistvu skupna vsem šamanskim kulturam.
Terapevtski šamanizem tako ne uči šamanizma katere od številnih posameznih kutur ali geografskih regij. Če vas zanima sibirski šamanizem ali prakse domorodnih indijancev, to ni veja šamanizma za vas. In to je v redu.
Terapevtski šamanizem sledi prepričanju, da šamanizem kot celota pripada človeštvu. Je rojstna pravica vseh ljudi. In četudi posamezne šamanske prakse in prepričanja neizgibno pripadajo posamezni kulturi, je to samo neizpodbiten dokaz, da je bil šamanizem vedno zelo praktična oblika spiritualnost, način življenja, ki so ga ljudje vedno prilagajali času in okolju, v katerem so živeli. In to moramo sedaj narediti tudi mi.
ŠAMANIZEM SODOBNEGA ČLOVEKA
Približno 200.000 let smo ljudje živeli kot lovci-nabiralci in kolikor je znano, v tem času ni obstajalo niti eno pleme, ki ne bi prakticiralo šamanizma (v širšem pomenu besede). 6000 let nazaj je niz dogodkov pripeljal do tega, da smo se od šamanizma oddaljili, lahko bi celo rekli, da smo mu napovedali vojno! Zakaj je do tega prišlo zahteva ločeno razpravo. Ključno pa je, da razumemo, da se, kljub nedavni oživitvi zanimanja za šamanizem, ta vrača v povsem drugačen svet od tistega, v katerem je nekoč cvetel.
Razen v primeru, ko bi kakšna ptičja gripa izbrisala 99 odstotkov človeške populacije, se ne moremo več vrniti v način življenja, kot so ga živeli naši predniki lovci in nabiralci.
Vsak se ne bo odločil za ‘iskanje vizij’ ali indijansko savno in ne more vsak pustiti službe, spakirati in oditi v tujino, da bi postal vajenec staroselskega šamana. Kaj takega bo pritegnilo samo manjšino populacije, kar zagotovo ne bo dovolj za resnične spremembe.
Torej, da bi šamanizem spet postal praksa dovolj velikega števila ljudi, da bo prišlo do sprememb, se mora spremeniti. Postati mora primernejši in ustreznejši času, v katerem živimo zdaj.
OSEBNO IN KOLEKTIVNO NEZAVEDNO
Z odmikom od šamanizma, smo morali, da bi lahko pripadali novonastali agrikulturni (in kasneje industrialni) ‘civilizirani’ skupnosti, udomačiti tudi sami sebe. Odrekli smo se svoji pravi naravi in zatrli velik del svoje psihe. Potlačeni deli nas so zaživeli svoje življenje in ustvarili povsem nov del srednjega sveta – podsvet, kar Jung in ostali psihoterapevti imenujejo osebno in kolektivno nezavedno.
ŠAMANIZEM IN PSIHOTERAPIJA SE MORATA UČITI DRUG OD DRUGEGA
Obstoj tega novega sveta je nekaj, s čimer se tradicionalni šamanizem ni nikoli srečal. Ne glede kako učinkovite in odlične so šamanske tehnike zdravljenja izgube duše in izgube moči, šamanizmu, ko pride do izzivov, povezanih s kolektivnim in osebnim nezavednim, zmanjka tehnik in izkušenj.
In ti izzivi so v sodobni družbi realen in pereč problem! Zato moramo, če želimo, da bo res uporaben pri spopadanju z izzivi sodobnega časa, izvorni šamanizem oborožiti dognanji in tehnikami sodobne psihologije. Ta ima namreč specialistična znanja za delo z izzivi nezavednega, predvsem z oblikovanjem zdravega Ega (Jaz-a srednjega sveta) in uravnoteženega ter zdravega sobivanja v družbi.
PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI, KI JE NEKOČ PRIPADALA ŠAMANU
Šamanizem, modrost naših prednikov, je ključen za preživetje naše vrste in našega planeta. Prevzeti moramo vlogo, ki je tradicionalno pripadala šamanu: biti nekdo, ki je brezkompromisno buden in se neustrašno sooča s svetom, kakršen je v resnici. Na tak način svoji skupnosti pomagamo preživeti in ostati v pravem odnosu z ostalimi bitji, s katerimi si delimo ta svet.
Za konec: ŠAMAN ALI ŠAMANSKI PRAKTIK?
Michael Harner je kot znak spoštovanja predlagal, da se izraz ‘šaman’ ohrani samo za ljudi iz staroselskih kultur, ki jim je šamanizem predstavljal način življenja, in da za izvajanje bolj sodobnih ‘zahodnih’ praks izvornega šamanizma uporabljamo izraz ‘šamanski praktik’. V tem se strinjam z njim.
Torej, jaz nisem šaman. Tako kot sam uporabljam in razumem ta izraz, lahko samo nekateri posamezniki dejansko postanejo šamani. V nekaterih plemenskih skupnostih je to vloga, ki jo podeduješ, v katero si rojen. Tudi v kulturah, kjer temu ni tako, je šamansko urjenje dolgo, naporno in se največkrat začne že v zgodnjem otroštvu.
Poleg tega pravi šaman svoje življenje živi na šamanski način in v kulturi, ki ga pri tem povsem podpira. V nasprotju s tem se je večina zahodnjakov s šamanizmom srečala v kasnejšem življenjskem obdobju in je, glede na omejitve sodobnega sveta, za večino v najboljšem primeru le postranska dejavnost.
Trditi, da si šaman, je podobno, kot če bi se razglasil za razsvetljeno bitje ali guruja. Takšna stanja resnično dosežejo le redki ljudje na Zahodu. Poleg tega velja, da šaman ni titula, ki bi si jo nadel sam. Gre za izraz, s katerim neko pleme ali skupnost izrazi svoje spoštovanje.
Nekaj podobnega lahko vidimo v budizmu; samo malo ljudi, ki ga prakticira, bo dejansko postalo Buda, vsi pa so lahko nekdo, ki prakticira budizem.
Pri izvornem šamanizmu je zato v navadi naziv ‘šamanski praktik’ in ne ‘šaman’. Jaz sem torej šamanski praktik. Čez čas in z vajo lahko to postanete tudi vi!
IN SEDAJ SE POTOVANJE LAHKO ZAČNE…
Ta knjiga vas bo, če ji boste dovolili, popeljala na potovanje … Lahko boste izkusili zdravilno moč šamanizma iz prve roke in pred vašimi očmi se bo odprl svet, poln skrivnosti in čudes ter izjemnih potencialov in možnosti. Za to ne potrebujete kakšnih posebnih talentov ali moči, le odprt um. Ko boste imeli osebno izkušnjo, boste temu novemu načinu bivanja lahko začeli zaupati. Korenita sprememba vašega življenja na bolje je še najmanj, kar se vam lahko zgodi. Obenem bo namreč to tudi korak k ozdravljenju sveta.
Upam, da boste v knjigi uživali! Predvsem pa, da vam bo dovolj praktična in vas bo navdahnila do te mere, da se boste tudi sami odpravili na šamanska potovanja in našli svojo šamansko pot.
